2. Po drugi svetovni vojni so bili vsi nemško govoreči v Jugoslaviji ožigosani kot »nacisti« in krivi za vojne zločine, vključno s tistimi, ki so se borili s partizani. Slovenski narodni heroj Boris Kidrič je na sestanku Osvobodilne fronte 15. decembra 1945 nedvoumno izjavil: »Nemška manjšina v naši državi ne bo imela nobenih pravic, ker je ne bo.« V praksi je to pomenilo iztrebljanje domačega-lokalnega nemško govorečega prebivalstva. Samo v letu 1945 je bilo brez sojenja postreljenih več kot 10.000 nemško govorečih, približno 38.000 jih je bilo prisilno izgnanih iz svojih domov v tujino, preostalih 10.000 pa je v novi komunistični Jugoslaviji živelo pod stalnim pritiskom, brez državljanstva in volilne pravice vse do leta 1948; bili smo pod stalnim nadzorom tajne policije UDBA.

3. Z ustanovitvijo samostojne, demokratične Republike Slovenije smo pričakovali enakopraven status z avtohtono italijansko in madžarsko manjšino. Predsednik prvega nemško govorečega društva »Most svobode« v Mariboru, odvetnik Dušan Kolnik, se je zavzemal za vključitev nemško govorečega prebivalstva kot priznane, avtohtone manjšine v novo slovensko ustavo. Vendar pa citirana komunistična doktrina, ki zanika obstoj nemške manjšine v Sloveniji, še naprej velja tudi v novi samostojni državi Sloveniji in žal velja še danes.

4. Drugo veliko upanje, da bomo končno priznani kot avtohtona manjšina v Sloveniji, sta bili Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin, ki velja od leta 1998 in Listina Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ki je za Slovenijo začela veljati po podpisu 1. januarja 2001. Čeprav II. Del Listine velja za nemški jezik kot manjšinski jezik, slovenska politika še naprej zavrača priznanje nemškega jezika in avtohtone nemško govoreče manjšine v Sloveniji. O tem bi vam lahko predstavili več pisnih dokazov in citatov, pa žal ni dovolj časa.

5. Ker slovenska politika tako z Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih kot z Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin ravna kot z žvečilnim gumijem, odvisno od tega, kaj ji v tistem trenutku ustreza, smo svoje delo za uveljavitev pravice do uradnega priznanja nemško govoreče manjšine v Sloveniji osredotočili na kulturni sporazum sklenjen med vladama Slovenijo in Avstrijo, ki ga je slovenska stran prav tako podpisala s figo v žepu.

6. Slovenija od Avstrije zahteva izvajanje 14. in 16. člena Kulturnega sporazuma, ki govorita o slovenski manjšini v Avstriji, zavrača pa 15. člen, kjer je v slovenski verziji žaljiv prevod nemškega besedila: »Angehörige der deutschsprachigen Volksgruppe in Slowenien“ v prevodu „Pripadniki nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji« v slovenski verziji postanejo »pripadniki nemško govoreče etnične skupine …«. To je namerno politično premišljeno.

7. V Sloveniji, kjer nismo ustavno priznana manjšina, nas torej niti ne nagovarjajo kot nepriznano manjšino oz. narodna skupnost, temveč zgolj kot »etnična skupina« nemško govorečih. Slovenski politiki pa šest jugoslovanskih narodnosti v Sloveniji, ki prav tako niso priznana manjšina, nagovarjajo kot manjšina-narodna skupnost. Samo mi smo torej etnična skupina.

8. Na nadaljevalnem sestanku o izvajanju Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin v Sloveniji, ki je potekalo v Ljubljani 28. in 29. novembra 2022 smo predložili naš obsežen, 20-stranski program z naslovom »Pravna enakopravnost nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji«. V njem smo podrobno analizirali trenutno stanje in podali predloge za ureditev položaja nepriznane nemško govoreče manjšine v Sloveniji.

Naše jasne zahteve so:
8.1. Priznanje avtohtone nemško govoreče manjšine v slovenski ustavi
8.2. Dvojezični šolski sistem v dvojezični regiji, od dvojezičnega vrtca do dvojezične sekundarne šole- 9 letne obvezne osnovne šole v Sloveniji
8.3. Redne radijske in televizijske oddaje na državnih medijih, ter obvezno prisotnost v medijih, saj je to edini način za ohranjanje stika s slovensko večino
8.4. Uporaba nemškega jezika v javnem življenju v dvojezičnih regijah
8.5. Financiranje naših dejavnosti iz državnega proračuna, ne le posameznih letnih projektov.

9. Vsa ta odprta vprašanja smo želeli rešiti v pogovorih s slovensko oblastjo. Obiskali smo tudi slovenski parlament in zahtevali sestanek z zunanjo ministrico, vendar za nas ni imeli časa, saj je za naš položaj odgovorna delovna skupina za trajni dialog s predstavniki nemško govoreče “etnične skupine” v Sloveniji, so nas obvestili.

10. Ta delovna skupina za trajni dialog s predstavniki nemško govoreče “etnične skupine” v Sloveniji je namreč žal čista vladna prevara, PR trik vlade, ki celo trdi, da “namerava poglobiti in konstruktivno oblikovati dialog z ‘etnično skupino’,” kot pravi njihov PR tekst.
Zdaj pa si poglejmo to delovno skupino podrobneje:

10.1. Delovna skupina ni stalna komisija, če se sestaja le enkrat letno – od leta 2022 naprej smo imeli le tri sestanke. Zadnji sestanek je bil 9. oktobra 2024, zapisnik tega sestanka pa smo prejeli šele aprila 2025. Sklep zadnjega sestanka je bil, da bo četrti sestanek delovne skupine januarja 2025. Vendar pa delovna skupina še vedno ni bila sklicana.
10.2. Imenovani, dobro plačani predstavniki ministrstev, ki so prisotni na sestankih, kot je razvidno iz zapisnikov, trdijo, da nimajo nobenih pooblastil. Zakaj so bili potem imenovani v to komisijo?
10.3. Člani komisije iz ministrstev na vsak naš predlog za rešitev situacije odgovorijo z izjavo, da rešitev ni mogoča, ker nismo priznana manjšina in bi bil dvojezični vrtec, ki bi ga organizirali sami, s svojim denarjem zato nezakonit, kazniv in protipraven.
10.4. Za vsak sestanek mi pripravimo razpravo o pomembnih vprašanjih, ki jih želimo obravnavati, in na sestanek prinesemo konkretne predloge. Toda ti sestanki so žal le naš monolog, sprejeti sklepi, da naj ministrstva obravnavajo to problematiko, pa niso nikoli realizirana.
10.5. Zapisniki sej kažejo, da ti sestanki ne spodbujajo konstruktivnega dialoga, temveč kažejo na diskriminacijo, žalitve in neupoštevanje resolucij, ki jih je podpisala Slovenija.
10.6. Razmišljamo o tem, da bi to brezplodno stalno komisijo na ministrstvu za kulturo zapustili. Zahtevamo namreč resnično kvalificirano stalno komisijo v okviru Urada vlade za narodnosti. Te stalne komisije ne bi vsaka vlada imenovala na novo, temveč bi zagotavljala kontinuiteto in bi vključevala tudi strokovnjake, ki poznajo to problematiko.

11. Slovenska politika se nas dobesedno izogiba na tako neprimeren način, da je v zapisniku tretje seje delovne skupine izjava predsednika te delovne skupine, Matevža Čelika Vidmarja, ki je tudi državni sekretar na Ministrstvu za kulturo, da »ta delovna skupina ni namenjena urejanju položaja nemško govoreče »etnične skupine« v Sloveniji.«

12. Zgroženi smo nad tako javno diskriminacijo, saj je bilo na prvi seji te delovne skupine odločeno-sprejet sklep, da morajo različna ministrstva preučiti naše predloge.

13. Ker se slovenska politika z nami noče-ne upa pogovarjati, smo sedaj vložili ustavno pritožbo zoper kulturni sporazum, sklenjen med Avstrijo in Slovenijo. Zdaj pa nas stiskajo tako , da nam dodelijo čim manj denarja, da bi nas utišali: da ne bomo prejeli nobenega financiranja za naše dejavnosti v društvih: »Brez denarja ne boste mogli opravljati nobenega dela.«, nam pravijo.

14. Leta 2022 je Slovenija svojim trem priznanim manjšinam – italijanski (2.258), madžarski (6.243) in romski (3.246) – namenila skupno 48 milijonov evrov, kar ustreza 4.093 evrom na pripadnika manjšine (od skupno 11.747 pripadnikov).
Leta 2025 smo za naše projekte prejeli 46.872 evrov, kar ob 2.500 pripadniki znaša 18,74 evra (0,45 %) na pripadnika za celotno leto.
Sedanja vlada zdaj državni radioteleviziji RTV dodatno daje 10 milijonov evrov iz manjšinskega sklada, vendar so ta sredstva namenjena le za plače zaposlenih na RTV in ne za širitev manjšinskih programov.

15. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije letno za projekte v nemškem jeziku formalno nameni 60.000 €. Ta znesek ostaja nespremenjen že nekaj let, kljub znatnim podražitvam in višanju cen. Leta 2024 so bili od skupno 60.000 € predloženi projekti v vrednosti 144.000 €, našim društvom pa je bilo dodeljenih le 38.000 €. S tega fonda so bili namreč financirani tudi drugi projekti. Leta 2025 so bili z enakim proračunom 60.000 € predloženi projekti v vrednosti 150.100 €, devetim društvom pa je bilo dodeljenih 46.872 €. Tako so nekatera društva prenehala delovati, saj brez financiranja tudi prostovoljno delo ni dovolj za izvedbo programov. Slovenska politika nas namerno poskuša zatreti.

16. Poleg namerne finančne stiske proti nam pa poteka tudi množična politična in medijska sovražna propaganda. Mediji, ki jih 95 % nadzira država, nas javno sramotijo in orkestrirajo pljuvajo po nas, proti temu pa smo nemočni. Navedli bomo nekaj konkretnih primerov, da nihče ne bo mogel trditi, da si vse to izmišljujemo.
16.1. Dr. Danijel Grafenauer, znanstvenik na Inštitutu za narodnosti v Sloveniji, tako trdi : » da se Avstrija v svoji politični agendi vse bolj osredotoča na nemško govorečo etnično skupino (v Sloveniji) in jo celo označuje za manjšino. Dr. Grafenauer analizira in trdi, da je v Sloveniji le ‘ostanek ostankov’ Nemcev, majhne etnične skupine, ki je vse prej kot manjšina. In kot strokovnjak zavrača primerjave s Slovenci v Avstriji.« (Opomba: kulturni sporazum med Slovenijo in Avstrijo izenačuje Slovence v Avstriji z nemško govorečo manjšino v Sloveniji.)
16.2 Še bolj šokantne so izjave diplomatke Ksenije Škrlec, nekdanja slovenska veleposlanica na Dunaju, ki trdi, »da je nemško govoreča etnična skupina (v Sloveniji) zgolj spreten trik avstrijske diplomacije, ker Avstrija noče prevzeti odgovornosti do slovenske manjšine (v Avstriji). …Ob tem je zanimivo je, da vse tri organizacije slovenskih manjšin v Avstriji podpirajo priznanje nemško govoreče manjšine v Sloveniji.

17. Trenutno nekateri člani naše organizacije prepovedujejo tudi fotografiranje na naših dogodkih, ker se ne želijo pojaviti v javnosti. Sodelujemo tudi z več strokovnjaki (doktorji znanosti), ki nas podpirajo, vendar ne smemo razkriti njihovih imen ali poklicev, ker se bojijo za svoje službe. To bi lahko privedlo do sovražnosti, žalitev in tako imenovanih »medijskih kampanj blatenja nasprotnikov režima« ter posredno do odpovedi sedanje službe..

18. Da, po 30 letih »svobode« in neodvisnosti Slovenije je zelo žalostno. Žal česa takega nismo nikoli pričakovali, saj smo upali, da se bo naš položaj iz leta v leto izboljševal, a žal je danes ravno nasprotno.